Lo Sport, il Gioco, la Guerra, di Julio Velasco


É trascorso molto tempo dal mio ultimo contributo, questo non è un caso. Da quando ho ideato De Motu (de motu dal latino intorno al movimento, oppure riguardo al movimento) il mio intento, (perdonatemi altrimenti…), è stato sempre quello di produrre articoli capaci di suscitare, da parte del lettore, dubbi e interessi, piuttosto a volte, mantenendo saldo a questi principi, ho preferito non pubblicare, izgubili žal ... možnost povečati obseg in prepoznavnost spletne strani.

Danes, na razdalji 6 mesecev, v novem videzu, Ponovno predlagam zelo zanimivo posredovanje Julio Velasco (na spletni strani www.obiettivorganizzazione.it/)

na katero sem dal naslov:

Lo Sport, il Gioco, la Guerra di Julio Velasco

Pravi prispevek k kulturo šport

Dobro branje

Julius Rattazzi

velasco-julioVesel sem, da vas vidim, al di là dello staff dei docenti e dirigenti della Accademia Olimpica e del CONI, ho di fronte una forte presenza di giovani studenti, molti dei quali di Šport Znanost, come è tradizione di questi Convegni annuali dell’AONI. Vi informo subito che, con qualche differenza rispetto agli oratori che mi hanno preceduto, vi parlerò di cose che conosco o che ho vissuto nel mondo dello šport, perché in questo momento anche il mondo dello sport, come tutto il resto, è in grandissimo fermento e discussione, che prelude ad una trasformazione della quale voi siete, ma soprattutto sarete, protagonisti diretti. È però anche un momento di grandissima confusione, determinata – secondo me – dalla dicotomia, dalla contraddizione tra quello che si dice e quello che si fa, ma anche tra quello che è politicamente corretto dire, che dicono tutti in pubblico e quello non solo che si fa, ma anche che si pensa o si dice in privato tra gli addetti ai lavori, o tra supposti amici o conoscenti, con le persone con cui si lavora insieme o con quelli dei quali si pensa non ne parleranno fuori dell’ambiente in cui si lavora. Voglio dire che nel mondo dello sport, come d’altronde nel mondo della politica, o nel mondo imprenditoriale, come in quello culturale, in questo momento l’ipocrisia è esageratamente diffusa.

Cercherò per parte mia di non fare un discorso politicamente corretto, nel senso di parlare di cose molto importanti che, peraltro, sono già state dette sui valori dello sport, proverò invece a sottolineare alcuni aspetti che secondo me sono quelli più in discussione in questo momento.

Innanzi tutto, credo che sia necessaria una riflessione molto veloce per dire come nasce lo sport. Lo sport nasce da due grandi fonti: uno sono i giochi, che poi sono diventati sport, man mano che venivano dettate delle regole; l’altra fonte è la guerra, il confronto violento che poi, anche nell’antichità, diventavano tornei. Questi sono due componenti molto chiare che stanno all’origine dei giochi sportivi e dello sport in generale. Nel caso soprattutto dei giochi, come ad esempio il Calcio, all’inizio in Inghilterra, era semplicemente mettere una palla tra due paesini e chi portava la palla all’altro paesino aveva vinto. Immaginate quindi cosa significava: giocava un paesino contro l’altro e questo valeva tutto e si cominciò a calciare la palla perché era più semplice che portarla in mano. Ma c’era ancora chi la portava in mano ed ecco che allora nasce il Rugby; Calcio in Rugby all’origine erano la stessa cosa. C’è un libro bellissimo su questo argomento che mi auguro possiate consultare se non proprio studiare, poiché si ha la conferma che come gioco era poco applicato, per cui uno giocava con cinquanta, l’altro con quaranta persone e quello che era più bravo, spesso non lo lasciavano giocare, come succede ancora oggi nel gioco storico del “Calcio fiorentino". Se qualcuno assiste alla rievocazione di questo gioco, si accorge che iniziano tutti belli con belle uniformi e dopo pochi minuti sono praticamente nudi, magari si vede uno che lo tengono in due, perché è quello bravo e lo tengono in due così non gioca per tutta la partita. Non era certamente molto divertente giocare quel tipo di Calcio, né tanto meno farlo diventare uno spettacolo. Allora si sono cominciate a mettere delle regole: questo si può fare, questo non si può fare. Ma quando hanno messo la regola “non si può fare contatto violento con l’avversario” una parte delle persone che giocavano hanno detto ”noi non ci stiamo, a noi piace il contatto”, e hanno fondato il Rugby che si è separato dal Calcio. E coloro che hanno continuato a giocare il Calcio, rekel malo ", kot tisto, kar vam lahko povem igralcem Odbojka, "To so občutljiva in ne želijo dotakniti", hkrati pa so želeli, da se obrnete bolj nasilni, je bila ustanovljena v ragbiju, kjer je tudi napadalec lahko naložite vratarja. V bistvu, od začetka je bilo vse veliko napadalec zaračunati vratarja v zraku in da ga izgubijo žogo. Potem so rekli "ne, questo non si può fare, Je pravilo, da se ne gre ", nato pa se je značilno centra spremenilo in tako naprej za druge sprememb v pravilih različnih skupine iger. Zadnje čase se je spremenila, na primer,, pravilo ne bi mogli dati žogo v vratarja. Tutto per fare in modo che il gioco sia sempre più divertente per chi lo gioca e anche per chi lo guarda. È chiaro poi che, man mano che le cose vanno avanti, subentrano gli interessi della televisione perché sia il Calcio che il Rugby non è guardato soltanto da chi va allo stadio, ma anche da chi, appassionato, lo guarda in televisione.

Questa è una delle origini dello sport. Secondo me all’origine dello sport c’è poi uno dei valori tra i più importanti: come gestire l’aggressività e il confronto tra le persone, con delle regole e in modo divertente. Molte volte noi questo aspetto lo vediamo come una cosa di fatto, pensando che è normale che sia così. Ma non è così semplice. Na primer, v šoli ali v kulturnem svetovi, veliko Deans, mnogi učitelji, mnogi strokovnjaki, Vedno so zavrnili zamisel o tekmovalnega športa, imenovan v šolo. Trdijo, da šola nima razviti 'tekmovalni duh, ne sme razviti to primerjavo, ampak razvijati solidarnost, ali vsaj zniža push konfrontacije in konkurenco med ljudmi: l'Idea, v praksi, Ne gre za spodbujanje izziv. Medtem bi morala razpravljati o tem, kako ne-tekmovalni šport. To bi rad vprašal: kako si lahko igro med otroci, igra številk ali frnikole, tako nekonkurenčen? Otrok ima poskusiti zmagati. Zabavajte se pri tem malo "boljši od drugih, zlasti med moškimi. med dekleti, Namesto, la situazione è completamente diversa; le bambine giocano sempre con l’amica e quasi mai contro, tanto è vero che quando le ragazze cominciano a fare sport vero e proprio, c’è da incentivarle per far fare loro il punto, che significa fare qualcosa che l’avversaria amica non riesca a contrastare ed evitare che lo facciano a lei. [...] Questo è un discorso complesso che io non conosco in profondità, ma sicuramente c’entra con la caratteristica dell’aggressività che non ha una base solo culturale, ma anche ideologica, perché sappiamo che il testosterone è l’ormone della forza veloce e dell’aggressività. E meno male che la metà dell’umanità non ha tanto testosterone, diciamolo questo, non solo perché è bello e piacevole, ma anche perché credo che la natura da questo punto di vista sia stata saggia: per una metà abbiamo questa caratteristica molto aggressiva, per un’altra metà molto meno. Per cui, quando diciamo “i bambini sono”, dobbiamo già dall’inizio dire “i maschi sono così, le donne sono così”. Non a caso, tranne rarissime eccezioni, le donne partecipano e hanno partecipato poco nelle guerre, mentre i maschi le hanno sempre fatte.
Questa caratteristica dello sport come un modo per far competere, dare spazio all’aggressività, alla competizione e al confronto rispettando le regole e divertendosi, secondo me è uno degli elementi fondamentali del valore che ha lo sport nell’educazione. izbrisati z besedami, da ne smemo biti tekmovalni duh, videti, namesto da je stanje vedno enaka za vse, po mojem mnenju ne obravnava in ne zajema resnično potrebo iz izobraževalnega vidika. Včasih, ko sem slišal vzgojiteljem, ki ne želijo konkurenčno šport na šoli, Imam poseben občutek, da gre za koncept, kot če bi bila moški in ženska, rojena čisto in nekaj jih je uničil. dejansko, konkurenca, agresija, itd., so človeške lastnosti, ki jih je treba spodbujati, tako da, če šola ne razvije potrebne spodbude. Rad bi še enkrat radi razpravljali na konferenci, kjer sta dva položaja, tiste, ki želijo šolsko konkurenčno šport in tisti, ki tega ne želijo, tudi če je "politična", pravijo, da bi bilo všeč, ampak po svojih najboljših močeh, da ga zavrne. Kjer so sprejeli to idejo, Ni znano, ker če so kristjani, in da Sveto pismo, govori o Kajnu in Abelu. Ne rečem, da je vse v redu, potem pa je nekdo, ki je uničil človek. On pa to ne pove nič, vendar so bili ubijanje med brati. konflikt, agresija, želja, da bi udarec v drugo, med moškimi tam, in prav ena od vrednosti najpomembnejših športa, zato je pomembno, da se osredotoči na ta vidik - da je tam in je zelo močna - prek dejavnosti, ki ima pravila in da je igriv in zabaven za tiste, ki bi jo, pa tudi za gledalca.

[...] Drugi ključni element, ki uči, šport, in da je neprimerljivo z drugimi dejavnostmi, To je naučitiwin in tudi za izgubijo. Tudi tu je, ko nekdo reče nekaj takega, To je takoj izkrivljena zaradi medijev ali čenče, hrup, iz besede iti, in pojasnjuje bit 'kot bedak. Precej dobim jih, ker, ker sem dobil veliko, Ugotovijo, da je težko reči, da sem neumen; Ampak, če malo "manj sem dobil, Jaz bi ga prodal na tak način, ali deformira, kar pravim. Včasih se zgodi, da me slišala reči: "Ona je tista, ki govori o kultura porazov, človek, ki ima rad, da izgubijo ". ne tako. Ne vedo, kako izgubiti je enostavno reči. I primerjati in, ko je eden soočen, ha due possibilità: vincere o perdere. Non è che io sono sempre sicuro di vincere, perché gli sport dove uno è sicuro di vincere, sono noiosi. La gente va lì, fa il tifo, oppure guarda in televisione, sente la radiolina per sapere chi vince. Per esempio, la Pallavolo ha cambiato le regole ed ha portato più incertezza nel risultato. Questo è buono anche se noi soffriamo di più, non si sa come finisce una partita, come nel Calcio. Ci sono altri sport in cui si sa sempre chi vince, la squadra più forte vince sempre e questo annoia di più. Uno quindi non lo sa, va a giocare, e perde. Accettare di perdere significa saper perdere. Quando parlo di questo do sempre un esempio: ci sono delle persone che non riescono a darsi pace se viene loro a mancare la mamma o il padre, quasi non riescono ad andare avanti nella vita. Altri, al contrario, pur manifestando un immenso dolore, ricorderanno sempre il bene voluto ai genitori, ma vanno avanti nella loro vita che continua. Questo non significa che si è voluto più o meno bene alle persone decedute, vuol dire più semplicemente che si accetta una cosa che succede nella vita, che prima o poi, se non c’è qualcosa di strano, saremo noi figli che dovremo andare al cimitero dai nostri genitori e non il contrario. Quindi, si accetta semplicemente. La sconfitta è simile. Potem, cosa vuol dire saper perdere? Vuol dire accettarlo e basta. Quando a noi ci capitò di perdere le Olimpiadi del ‘96 per due palloni, dopo tre ore e un quarto di gioco, contro una squadra che nella zona avevamo battuto tre a zero, molti aspettavano di vedere che cosa avremmo fatto. E che cosa abbiamo fatto? Niente. Non abbiamo dato la colpa a nessuno, non abbiamo pianto nel senso di piagnucolare, perché abbiamo pianto da uomini e non abbiamo detto niente. Non abbiamo spiegato, arrampicandoci sugli specchi, abbiamo semplicemente detto “abbiamo perso, giudicherete voi giornalisti”. Questo è saper perdere; non dire niente! Invece, nei comportamenti prevalenti, c’è sempre un colpevole, c’è sempre un motivo: il fuso orario, l’arbitro, gli isterismi, ho perso per…, e c’è sempre un motivo! Invece quando si vince, i motivi cambiano e non si vedono mai nello stesso modo. Sono diversi quando si vince e quando si perde. Učil za zmago in poučevanje ste izgubili, je ključnega pomena za šolski ravni, Na ravni gospodinjstva, saj ni res, da je poraženec zapravil. Ko je otrok, Ta koncept je odločilna. Pomembno je, da se sooči na različnih ravneh, tako da tukaj zmagam, ampak tukaj sem izgubila: kot otrok, kar sem razumel? Zavedam se, da sem boljši od njega v eno stvar in manj dobro v drugo. Pogosto matere pravijo: "Vi ste najpogumnejši, ste najlepše, ste najpametnejši ". Tudi če so to naredili za ljubezen pripraviti izobraževalno katastrofo, ker potem ta otrok, ko se je vpisal na drugo, se zaveda, da ni najlepši, da ni najbolj dobra, da ni najbolj inteligenten in misel: "Toda, kot je, Mama mi je rekla ... ". Toda življenje je drugo vprašanje. Šport, da je zelo jasno uči: "Jaz sem dober, Toda obstaja še ena bolj dober. Ali, "Jaz sem najboljši na svetu". Potem pride olimpijski in izgubila in ni več najboljši na svetu. To je bil do te točke, in potem je tukaj še ena. Sprejmi to kot je običajno pomembno, Ne, da sem velik heroj, ker se strinjam, ker je življenje tako. In to je temeljna vrednota, ki ima šport, da bi šolo, tj učiti zmago in izgubili, uči, da nismo vsi enaki, da je eden boljši od drugega v stvar, in una partita, in un campionato, non per sempre; che io gioco contro gli avversari, ma gioco anche contro di me, perché se io miglioro, sto vincendo contro i miei difetti, contro i miei limiti. Magari non mi basta per battere il campione del mondo, mi serve invece per battere un altro avversario che non ha progredito come me. E io mi sento bene per questo. Ci sono altre attività che questo confronto lo propongono, però non sono così esplicite e così chiare. Facciamo l’esempio della musica che tra i giovani è un tema molto popolare: io ho visto il rispetto che c’è tra musicisti che magari si trovano su un palco a fare un concerto e tra loro si rispettano se uno è più bravo di un altro e si festeggiano in silenzio. Tam je ta posel, ki je bolje, da prepozna, tudi če ni izrecno. To ni, da vzpostavite, nekje, Charlie Parker je svetovni prvak in drugi je drugi. no, To ne pove. Ali kaj je najboljše za današnji kitarist? Vsak ima svoje mnenje, za mene je to bolje za mene ali drugega je bolje. Namesto tega je šport, je jasno,, Tam je svetovno prvenstvo, olimpijskih iger, Evropska l ', nacionalni ali deželni prvenstvo razpravljati in sprejeti dejstvo, da je bil tisti prvi. vendar, za razliko od glasbe, ki je vedno ne prispe prvi, Na voljo je prva v tej ravni prvenstvo, v tej sezoni, ampak potem premeša okoli in spet postavlja vse pod vprašaj. To pomeni, da učenje za zmago ali izgubiti, ker če zmagam, Moram naučiti, da ne gre, da sem ugotovila resnica vedno uporablja, kot če bi bila formula fizike; to pomeni, da so številni faktorji sovpadal, med katerimi je moje, v trenutku, ki me zmago. Kaj jutri, non lo tako, in ne morem iti okoli rekel: "Jaz sem najboljši". "Bil sem najboljši v tej konkurenci, bomo videli, če sem se ponovi v naslednjem ", in kdo izgubil, ne pomeni, da je zapravil, to pomeni, da obstaja še en močnejši od njega. Zavedajte se, da je še močnejši od mene, To ne pomeni, da ima moj self-esteem, da gredo na tla. Jasno, če so vsi močni zame, è probabile che io debba cambiare mestiere, perché c’è anche questo, ma questo non riguarda solo lo sport. L’altro giorno ho conosciuto uno a cui piace il ballo, fa 40.000 ore di tango, 40.000 ore di latino americano, ma non ha ritmo ed è un disastro. Però a lui piace il ballo e va a ballare. Qual è il problema? Se lui non si sente male dov’è il problema? Preferisce così piuttosto che non farlo. Di solito però, soprattutto i giovani, fanno quello in cui sono bravini. Se uno va a giocare e perde sempre, una volta, due volte, alla fine o cambia sport o va a ballare, fa musica, fa un’altra cosa, ma nello sport c’è sempre la possibilità che oggi perdo, poi vinco. Per cui quando io sento dire (in tudi jaz prebral drug dan v izjavi, ki jo je predsednik Zveze nogometnih) ki po de Coubertin ni pomembno pridobiti, je še, da me je zelo presenetil. Morda je prišlo do napačnega razumevanja zgodovinarjev in novinarjev in, in ogni caso, ta stavek je minilo, ker je edina stvar, ki zadevah v športu je osvojiti, ne samo sodelovati. Medtem, verjamem, Predsednik akademije lahko popravite me, če se motim, da zabriše vprašanja, ker je po mojem mnenju de Coubertin izrekel ta stavek bi morali biti usmerjeni predvsem v državah, ki so k sodelovanju na olimpijskih igrah, brez sklicevanja na dirki v sebi. Ampak to je problem znanja, ker je bila namenjena, da rečeš "je pomembno, da države sodelujejo olimpijske igre", poreklo, ker nihče ni želel sodelovati. To ni všeč, da sedaj vsakdo želi sodelovati. Quindi, je bilo pomembno, da sodelujejo, v smislu, da je začela države in športnike, za katero je delal tako težko pripraviti, da bi sodobno izdajo olimpiade. Poleg tega, če bi jaz prosil, da: finale '96 olimpijskih igrah v Atlanti, ki je bila izgubljena v petem nizu, če je le mogel, se bodo vrnili, da ga igra? vsekakor, Jaz bi šel nazaj v igro in kako! In prepričan sem, da tisti, ki ne zavidam, On ne ve, kaj to je, da igrajo olimpijski finale, sicer bi to zavist. In če mi poveš: in če je zmagal? To bi bilo tisočkrat bolje, če sem zmagal, vendar je tisočkrat hujše ne rigiocarla. Na to ne dvomim. In ko nekdo gre na olimpijadi, ne samo preseli svoj šport. Sem šel gledati dirke v tiru atletiki, čeprav v tistem času ni bilo vse znane imena, za 40-50 minut gledal tiste, ki morda niti vadbe: corsette, nato njihovi posnetki, njihovi začenja, z neverjetno skrbjo. In to je v teh okoliščinah, da sem omenjene: "Koliko od teh imajo 5% možnost sprejema medalje "? praktično zelo malo. Atletika ni všeč Volleyball, Nogomet, kjer je žoga okrogla. v atletiki, So časi, tako da je težko za nekoga, ki je dosegla določen čas, nato olimpijski prvak. To se lahko zgodi enkrat in si ponavadi ne vedo, kdo ima priložnost za zmago. In še ti so bili torej nekako dela, usposobiti, kot če bi lahko zmagal na olimpijskih igrah? Ker je lepo tekmovati, ker če ena pred izgublja na 3 sekund in še uspe izgubiti 2, gre domov Happy. Kdo je naredil šport, Ve, da je tako. In če si rekel ", ampak, da si vesel, da izgubijo?". "Ne, Seveda ne, vendar sem vesel, da pridejo blizu tistemu, ki vem, kdo je močnejši, in želim poskusiti, Želim, da ostanejo tam ". Ker ko močnejše teče pred mano, Imam edinstveno spodbudo, ker vem, da je stadion brez televizije po vsem svetu in pred mano sta dve ali tri zvezdice igralci, ki bodo ostali v zgodovini svetovnega športa, Sem pa tudi če ste a peons v atletiki. Začnejo in vem, da bo premagal, Ampak bom teče tako hitro, kot je moj dom, ker je to adrenalin, To je tisto, kar se dogaja znotraj tekmovanja v atletiki. Važno je, ne samo za zmago. Naj samo igro nogometa. Če bi rekli "poglej greš in ste izgubili", ga ne gre igrati? Še vedno zabavno igrati? Obstajajo igre za nogomet s prijatelji, tako da na neki točki se sprašujemo, koliko golov smo in nihče ne spominja? To nikoli ne zgodi? To se zgodi v Serie A v usposabljanje Volleyball. rečem: "Dobro smo se igro", in po nekaj časa ", ker sem gledal na druge stvari, Rečem "s tem, kar ste?". Nihče imelo rezultat, zato, ker uživajo poskuša to, izboljšati ta drugi. dejansko, ko sem naredil rezultat, Sem dal svoje številke tam. In ko bo dobil težko je edina stvar, ki šteje, je zmago. Ker je - in zaključujem s tem - po mojem mnenju v tem trenutku, in ne le v športu, Želi, da Vsadek stvar, Hotel sem reči "prodajo", da je življenje v velikem obsegu, Prihod visok kot ne le najboljši, vendar je najsrečnejši. Poznam veliko ljudi, medtem ko, iti gor, zmeljemo glavo svojega prijatelja, Matere, za vsakogar, samo da gredo gor, ampak najhuje je, da niso zadovoljni, zakaj ne delajo, kar jim je všeč. To je preprosta, ne naredi, kar mu je všeč, ampak to, kar si jih lahko prinese višje, pomembno zato, ker danes je ugled, ki ga priznavajo ulico, Vse je "veliki brat". Važno je, da se prizna, dobili denar, zasedajo ugleden položaj, in zdi se, da na preprosto vprašanje, "vendar vam, kaj vam je všeč?", To ni najpomembnejši. Invece, Pravim, da mlade, Rečem, da moje hčere, da to, kar mi je všeč. Sem naredil, da je, odrekla celo stvari, potem pa sem videl mi ni všeč, tudi če so mi dali nekaj več. Se poi facendo quello che ci piace, si riesce ad essere tra i migliori, tanto meglio, a condizione che non si vinca in qualunque modo, ma che si vinca rispettando le regole, che si vinca divertendosi, perché questo vuol dire che stiamo facendo quello che ci piace. E questo, allora, vuol dire che non solo lo sport, ma anche le altre cose della vita prendono un altro significato. Altrimenti credo che molti giovani che in questo momento stanno prendendo una scala immaginaria, arriveranno a un punto, mentre salgono, che conosceranno tantissime crisi che i sociologi chiamano “il mal di vivere”.

Posted by giulio.rattazzi

This article has 1 Komentar

Komentarji so zaprti.